Po smrti se učimo ponovno komunicirati. Naša duša je še vedno živa, a je brez lupine, brez telesa. Smo v drugačni energijski obliki. Mrtvi imajo še vedno svoj karakter, način govorjenja, razmišljanja, itd. Na takšen način boste ali pri mediju ali sami najlažje prepoznali kdo je z vami v danem trenutku.
Današnje besede so namenjene vsem, ki razmišljate o lastni poti oziroma ste tik pred vstopom v poslovni svet. Veliko me sprašujete kje sem našla pogum, da sem šla na svoje in se javno izpostavila kot medij. Ogromnokrat mi zastavite vprašanje kdaj je pravi čas za zagon lastnega podjetja/posla. Dragi moji, ničesar ne morete prehiteti. Posel vas bo našel, ko boste nanj pripravljeni. Zgodilo se bo ob pravem času. Kar ne pomeni, da doma sedite in čakate na čudež. Stremite za sanjami in si prizadevajte za spremembe.
Negativno privablja negativno. Življenje v negativnih čustvih se skozi življenje le kopiči in, če se s tem ne soočimo, postanemo zagrenjene vaške tercialke, ki okolico opazujejo in posledično komentirajo iz varnega zavetja svojega doma. Komentiramo, opravljamo, zaničujemo, ponižujemo, skratka, obsojamo. Suvereno podajamo mnenje, kljub temu, da osebo in njeno situacijo poznamo le bežno ali še to ne. Ljudje velikokrat »zrastemo«, ko »stopimo« na sočloveka.
Interpretacija je stvar posameznika. Radi rečemo, da imajo vsake oči svojega malarja. Res je tako. Vsak ima pravico razumeti ali nerazumeti nebeško komunikacijo kakor želi. Umrli nameč ne komunicirajo z nami na enake načine, saj niso imeli z nami enakih odnosov, enako globokih povezav. Kdo lahko reče kaj je za vas znak in kaj ne? Samo vi veste kaj ob določenem simbolu in/ali znaku začutite, vidite, slišite. Zaupati si morate.
Otroke vzpodbujamo k vse večji tekmovalnosti. Šolski sistem jih vzpodbuja k ocenjevanju, ločevanju slabši – boljši, pameten – neumen, bogat – reven. Ne razumite me narobe, določene stvari lahko koristimo v življenju in niso venomer slabe in neuporabne. Kljub določenim pozitivnim stranem, je šolski sistem pogrnil na celi črti, vsaj kar se tiče preobremenjenosti z biti najboljši in najpametnejši ter imeti v žepu same petice. Popolnoma preveč se daje poudarek zgolj na Iq, premalo oz skoraj nič na Eq in stik z notranjim otrokom. V šolah manjka spiritualnosti, meditacij, manjka tisti pravi šolski duh. Vse je pogoltnila želja po tekmovalnosti.
Vsi imamo želje. Vsaj kakšno. Včasih manjšo, včasih večjo. Na trenutke je to že hrepenenje, morda celo sanjarjenje. Velikokrat se nam ne izpolnijo, ker ostanejo zgolj v naših glavah ali prelite na papir. Za dosego cilja želja ni dovolj. Je priprava na pot, saj prava odločitev še pride. Po izraženi želji, se je namreč treba nekam premakniti. Nekaj narediti v tej smeri. In kako do željenega?
Bila je sončna sobota. Pisal se je 28.05. Bila sem štiri dni čez rok. Čakala sva najinega Filipa. Vedela sem, da bom rodila ta dan, nisem pa vedela, kaj vse bo porod prinesel s seboj. S prijateljico sva na dvorišču merili popadke, ki so se pojavljali na pet minut. Začudeno je pripomnila, da še vedno stojim. Nisem točno razumela kaj hoče povedati. Nasmejali sva se, da imam očitno visok prag bolečine in štopali naprej. Malo pred 11.uro dopoldne sva se z Erikom odločila, da greva v porodnišnico.
Pogovor z umrlimi je namenjen žalujočim. Reading da ljudem kanček upanja ali potrditev, da obstaja posmrtno življenje in s tem dokaz, da so njihovi dragi preminuli, še vedno nekje tu in jih varujejo in spremljajo. Ne potrebujem verjetno posebej poudarjati, da je vsak pogovor z umrlimi unikaten. Srečanja so različna zaradi različnih osebnosti žalujočih in preminulih. Niti dva readinga nista enaka.
Življenjsko poslanstvo se razlikuje od človeka do človeka. Niti eno ni enako drugemu. Družbena pričakovanja so velikokrat težko dosegljiva. Ko si enkrat star trideset let se od tebe pričakuje, da si v resni zvezi, po možnosti odseljen od doma, z dobro službo, še boljšo plačo, varčevalnim računom, z otrokom in psom v pesjaku.
Ljudje smo ljubosumna in nevoščljiva bitja. Bog ne daj, da bi kdo uspel. Če meni crkne krava, upam, da tebi vsaj dve. Pravijo, da je »foušija« slovenski nacionalni šport. Žal se v ozadju te »foušije« skrivajo precej bolj boleče stvari od zlorab, taknih in drugačnih, nezadovoljstva, prezrtosti, neljubljenosti, nesprejemanja, nezadostnosti itd. Iz bolečine in strahu udrihamo po drugih.
Celoten spekter mojega delovanja se uporablja zgolj v informativne in poučne namene. Nobena od metod ni zasnovana, da bi postavljala diagnozo, bila predpisana za katerokoli obolenje za duševno bolezen oziroma jo zdravila ali pozdravila.
