Blog

Že vrsto let opazujem tako sebe kot druge kako (ne)znamo uživati. Slovenci veljamo za deloholičen narod, obsedeni smo z neprestanim delom, številnimi obremenitvami, a ko pride do uživanja, odpovemo. Kje smo se izgubili?

Pomlad je tukaj! Vsako jutro nas prijetno prebuja ptičje žvrgolenje, kihanje in smrkanje nas opominjata na čas alergij, bližajoča se Velika noč pa nas opominja na že tradicionalno generalno čiščenje doma. Kup dela torej. Ni pa vse zgolj v brisanju prahu in pranju zaves, marveč tudi v prebujanju narave in novih začetkih. Pomlad je simbolika rojstva in tudi mi lahko ponovno »zacvetimo«, če se le odločimo tako.

Novi začetki so povezani s strahom, vznemirjenjem, dvomi, pričakovanji, padci in vzponi. Kup občutij zmešanih v smoothie. Včasih so nova vrata videti prav zastrašujoča in polasti se nas strah. Panika. Le kaj se skriva na drugi strani vrat?

Življenje nas seznanja z najrazličnejšimi ljudmi. Nekateri od teh postanejo naši partnerji, prijatelji, znanci, ljubimci, kolegi, sodelavci, … Srečujemo in spoznavamo ljudi, ki postanejo del našega življenja za par tednov, mesecev ali let. Kakšni izmed njih celo za celo življenje.

Vsaka izguba bližnjega boli. Žalujemo celo življenje. Skušamo sprejeti smrt ljubljenega in se soočiti z nastalo bolečino in čustvi. Ni lahko. Ljudje žalujemo na različne načine. Ni pravega ali napačnega žalovanja. Najbolj  pogosto se sprašujemo zakaj. Zakaj je moral umreti, zakaj ravno takrat, zakaj na takšen način, zakaj me je pustil z vsemi dolgovi, … Iščemo in iščemo odgovore.

Prav vsak od nas ima darove in sposobnosti. Nekateri jih odkrijemo prej, drugi kasneje, tretji nikoli. Gre za sprejetje raznovrstnih danosti, ki velikokrat niso v skladu z željami in zahtevami družbe. Prav zato lahko govorimo o dolgoletnem iskanju življenjskega poslanstva, saj nihče svojih sposobnosti ne sprejme iz danes na jutri.

Na življenjski poti srečamo marsikoga. Nekateri na nas pustijo večji pečat, drugi odtisi so manj vidni, a ne nujno nepomembni. Od vsakogar se lahko nekaj »naučimo«, če le prisluhnemo. Besedo »naučimo« sem dala v navednice, ker menim, da smo sami sebi najboljši učitelji in če bi si znali večkrat prisluhniti, ne bi imeli potrebe po iskanju t.i. mentorjev in učiteljev, ampak bi razumeli, da imamo vse odgovore skrite znotraj sebe.

Pogosto se srečujem z ljudmi, ki za vsakodnevne težave krivijo umrle. Res je, da nam lahko duše umrlih povzročijo kakšen siv las, a nikakor niso dežurni krivci za vse kar se nam dogaja v življenju. Potrebno je sprejeti odgovornost in ne venomer kriviti drugih, četudi so že pokojni.

Ljudje smo nagnjeni k logičnemu razmišljanju in racionalnosti. Vse mora imeti razumsko obrazložitev. Naš um je tisti, ki vsako stvar analizira, secira in pridno predalčka, zato ni čudno, da velika večina ljudi ni v stiku s samim seboj. Vse preveč pozornosti posvečamo preživetju, denarju, službi, avtomobilom in drugim pritiklinam namesto, da bi prisluhnili sebi in svojim občutjem.

Duše umrlih imajo različne načine »komunikacije« z nami. Slednja odvisi od vibracije duše, njene rasti in osvojenih izkušenj. Na primer, puščanje peres jim ne vzame toliko energije kot izklapljanje in vklapljanje televizije ali pa igranje z elektriko. Roko na srce, umrli lahko počnejo marsikaj, tudi skrivajo in prestavljajo predmete, nas zavarujejo ob hudi nesreči in tako dalje. Pokojniki nimajo težav s puščanjem znakov in opozarjanjem nase. Žalujoči smo tisti, ki imamo navadno težavo »videti« sporočila od »zgoraj«.