ZDRAVILEN POGOVOR Z UMRLIMI

ZDRAVILEN POGOVOR Z UMRLIMI

“V življenju nas preizkušajo številne prelomnice. Smrt najbližjih je gotovo ena najtežjih. Ustavi se čas, obnemiš. V bistvu gre za občutek, kot bi umrl del tebe. Bolečina, srd, žalost, razočaranje. Ne znam natančno opisati. Gre za krivico, ki je ne moreš požreti. Nikakor! Saj pravijo, da čas celi vse rane… žal ne drži. Rane moraš celiti sam. Vsak dan. Dokler ne sprejmeš, dokler se ne sprijazniš, da tako je. A vsaka podobna izkušnja te spet vrže nazaj. V tisti neprijetni občutek, nemoč, zbeganost, zmedo, strah… Prvič je trajalo sedem let. Pomagale so meditacije, sproščanja, pogovori. Zdaj, ob še bolj dragoceni izgubi bitja, srčka, sončka… bo verjetno trajalo še dlje. A vseeno se bom morala sprijazniti. Spoprijeti in soočiti. To je življenje. Tako, kot je lahko lepo, in čudovito, tako je po drugi strani težko. Hvala, draga Urška, hvala za srečanje, za pomoč, za to, da si me opogumila, da sem na pravi poti. Ko sem ti prisluhnila, sem prisluhnila sebi. Prisluhnila sem tistemu, kar sem čutila. Nekoč bomo izvedeli odgovore na vsa vprašanja in dvome. Nekoč se bomo gotovo le nasmehnili nevednosti in omejenosti fizičnega telesa. Energije so toliko več. Tako čiste, brezmejne in pogumne. Le verjeti moraš. Hvala, da si mi s hiringom vlila voljo, moč in pogum, v to zarustano telo. Živim.”

Monika

Deli to objavo

Dodaj odgovor