Urška Puš opravlja vse prej kot vsakdanji poklic. Po izobrazbi je diplomirana zgodovinarka, dela pa kot medij. Že kot majhna deklica je zaznavala več kot le fizični svet in kljub temu, da jo je okolica imela za noro, svojih občutkov ni zatirala temveč jim sledila. Danes k njej prihajajo ljudje vseh poklicev, izobrazb, spolov in starosti, ki žalujejo za bližnjimi in želijo z njimi stopiti v stik.

Na vprašanje, da je njeno delo na prvi pogled žalostno in temačno, takoj odgovori, da daleč od tega. Svoje delo ima rada in uživa ob predajanju sporočil umrlih. Pokojne vidi, sliši, vonja in čuti. Njen delovnik? Čez cel dan, vsak dan v letu. Umrli k njej prihajajo ne glede na dan in uro, tako je čisto mogoče, da kdaj v trgovini ali na avtobusni postaji sreča tudi vas in vas preseneti s kakšnim sporočilom.

Kaj pa tisti, ki v njeno delo ne verjamejo, skeptiki torej? Take ima še posebej rada. Urška nikogar ne želi prepričati, da obstaja življenje po smrti, vse kar želi je, da dela dobro to, kar ima tako rada.

Vaša služba je precej nenavadna, namreč komunicirate z umrlimi. Na prvi pogled se zdi zelo žalostno in temačno delo. Kako to dojemate vi?

Daleč od tega. Res, da delam z žalujočimi, ki se soočajo z vsemi možnimi čustvi, pa vendar so duše umrlih tiste, ki so tudi po smrti ohranile svoj smisel za humor, kar naredi moje delo precej lažje. Kot medij sem pomagala že mnogim, ki so bodisi prišli k meni v pisarno, bodisi so sporočilo prejeli nepričakovano. Ljudem sporočila umrlih prinesejo mir, olajšanje, pomiritev in konec koncev upanje v boljši jutri ter zavedanje, da obstaja življenje po smrti.

Foto: Miha Kačič

Kdaj ste ugotovili, da zaznavate stvari, ki niso povsem običajne in kako ste takrat reagirali vi? Kako je to sprejemala okolica?

Kot majhna deklica svojih videnj in občutij res nisem jemala kot nekaj običajnega. Še manj moja okolica. že kot otrok sem bila izredno rahločutna in odprta za dušni svet, kar mi je v otroštvu in mladosti povzročilo več sivih las kot bi si nemara želela. Tega nisem jemala kot dar. Mislila sem, da sem nora, saj okolica, bližnji, več kot očitno niso videvali, slišali, čutili, tega kot jaz. Karkoli sem povedala, da čutim, vidim, slišim, vonjam, je bil vedno odgovor, da se to dogaja samo meni v glavi. Počasi začneš verjeti, da si enostavno čudak in da ne sodiš nikamor. Velikokrat se spomnim, da sem se počutila osamljeno, najrajši sem bila sama. Družbo sem sicer našla brez težav, vendar zgolj zaradi občutka pripadnosti. Ni prijeten občutek, ko vidiš, da ne pašeš nikamor.

Ker onostranstvo in vse povezno z njim, ni znanstveno dokazano, je v družbi še vedno ogromno skeptikov. Pridejo kdaj k vam kakšni dvomljivi ljudje, ki vas preizkušajo? Kako bi nekoga prepričali, oziroma mu dali dober argument, da začne verjeti, da življenje po smrti obstaja?

Rada imam skeptike. Jih zelo cenim, tako kot vse moje stranke, a skeptiki so izredno hvaležne stranke. Sami namreč nikoli nič ne pričakujejo, kar pa je prvo pravilo, ko se človek odloči iti k mediju.

V to kar počnem, ne rabi verjeti nihče. Človek ne rabi verjeti v nebesa, onostranstvo, posmrtno življenje, če noče. Reading ne bo zaradi tega nič boljši ali slabši. Pri onostranstvu in dušah umrlih gre zgolj zato, ali smo pripravljeni slišati njihova sporočila. Ne ukvarjam se s tem, da bi ljudem dokazovala karkoli. Ni potrebe. Z informacijami, podatki, dajo umrli žalujočemu dovolj dober »dokaz«, da informacije, ki so prišle iz mojih ust ni bilo moč najti na internetu, ker so preveč specifične in intimne. Tako ali tako pa bo vsak izvedel, ko pride na drugo stran ali obstaja posmrtno življenje ali ne.

Pogostokrat se smrt in stik z umrlimi povezuje tudi s strahom. Denimo razni nepojasnjeni zvoki v hiši in podobno, ljudi prestrašijo. Je strah upravičen ali nam umrli ne morejo narediti nobene škode?

Smrt povezujemo s strahom, ker smo tako vzgojeni, ker je taka naša kultura. Umrli z nami komunicirajo na najrazličnejše načine. Kot le sami zmorejo in koliko mi znake in simbole sploh vidimo. Kar se dogaja po domovih se da rešiti tako, da ljudje enostavno prosijo umrle, da s tem prenehajo, da naj najdejo drugačen način nakazovanja svoje prisotnosti, v drugih primerih pomaga energijsko očiščevanje doma. Potrebno je ugotoviti kdo to počne in zakaj. Kaj vam hoče povedati.

Umrli navadno ne želijo škodovati. Sem pa že doživela primere, ko znajo biti nasilni in lahko koga porinejo, spotaknejo, kaj pade komu na glavo, lahko nas opraskajo, a v teh primerih govorimo o duhovih; dušah, ki niso prečkale, delih duše, ki so ostali tu, ker je bil človek posesiven, agresiven, nasilen tekom življenja. Odvisi od vsakega primera. Pogoso se to dogaja pri ljudeh, ki so se vselili v tujo hišo. Da pa se vse rešiti.

Prebrala sem, da so za razna nadnaravna videnja še posebej dovzetni otroci. Je to res in zakaj je temu tako?

Otroci imajo odprte izventelesne zaznave in so zato veliko bolj dovzetni za dušni svet kot odrasli. Niso obremenjeni z družbenimi pravili, normami kaj je prav, kaj ne, kaj je čudno, normalno, itd. Otroci so tako v stiku z zgornjim svetom dokler ne vstopijo v vrtec ali osnovno šolo. Nekateri obdržijo to povezavo še v čas najstništva in/ali jo ohranijo še v odrasli dobi, nekateri pa povezave ne bodo nikoli več obudili. Torej, ker niso obremenjeni z egom, umom, nimajo težav prejemati informacij iz Univerzuma.

Foto: Tina Ramujkić

Kako poteka vaša komunikacija z umrlimi? Jih vidite, slišite, čutite? Se z njimi pogovarjate v mislih ali to poteka kako drugače?

Umrle vidim, slišim, vonjam, čutim in se z njimi pogovarjam oziroma lahko vzpostavim z  njimi dialog. Umrli se z mano sporazumevajo telepatsko, torej preko misli, ki potekajo vzporedno z mojimi.

Kako pa je z vašimi seansami, ki jih prirejate? Kako potekajo in kdo se ponavadi odloča za to? Se lahko zgodi tudi, da se osebi tekom seanse ljubljena oseba ne oglasi?

Pogovor z umrlimi ni seansa, ampak pogovor v intimnosti pisarne med stranko, mano kot prevodnikom in umrlimi. Opis pogovora si lahko vsak prebere na moji spletni strani dotikonostranstva.si, kjer sem podrobno opisala kalup readinga. Tudi to, da se duš ne kliče, vedno pridejo umrli, ki želijo priti in predajo sporočila, za katera smatrajo, da jih žalujoči potrebuje slišati. Vedno dobimo to, kar potrebujemo, ne kar hočemo in/ali zahtevamo. Za reading se odločajo vsi, mladi, stari, moški, ženske, zdravniki, poslovneži, učitelji, glasbeniki, kuharice, računovodkinje, študentje, upokojenci … K meni prihajajo tudi Slovenci, ki živijo v tujini.

Na oddaji enega izmed tujih tv programov, ženska komunicira z umrlimi, vendar ti k njej prihajajo neprestano. Torej, ne glede na to ali je to v času službe ali pa v času prostega časa. Kako je pri vas? Umrli ne izbirajo časa, ko se pojavijo?

Moja služba je moje življenje in moje življenje je moja služba. Umrli so z mano več ali manj konstantno, le da se ne ukvarjam z njimi 24 ur na dan. Dejstvo je, da ne izbirajo ne kraja ne časa. Lahko se zgodi doma, ko imamo obiske ali ko gremo sami na obisk, lahko v trgovini, na kavi, na koncertu, …

Foto: Tina Ramujkić

Kaj vse lahko duša umrlega sporoči nam, ki smo še živi?

Sporočijo tisto, kar potrebujemo. Če torej potrebujemo potrditve, da so ob nas, da vedo kaj smo naredili za njih po smrti, bodo to tudi omenili. Dajejo nam podporo, nam svetujejo glede trenutnih odločitev ali dogodkov, ki se šele bodo zgodili, nas opozarjajo in varujejo.

Na vaši spletni strani sem zasledila, da je čakalna doba za »reading« eno leto. Je delo medija, torej osebe, ki prenaša sporočila umrlih, pri nas dovolj razširjeno in iskano, da se od tega da živeti?

Ko človek opravlja svoje poslanstvo, sploh ni vprašanje ali bo od tega živel ali ne, ker ne greš v to zaradi denarja. Denar pride sam, saj je ravno tako energija kot kaj drugega. Vedno bolj se govori o smrti, onostranstvu, žalovanju, tako da so ljudje postali malo bolj odprti za to tematiko in jim le ta ne predstavlja več takšnega tabuja ali predsodka, pa vendar k meni ne hodijo ljudje iz firbca, ampak ker tako začutijo. Nimam zaradi firbca eno letne čakalne dobe, ampak zaradi kvalitete svojega dela.

Kaj bi v življenju počeli, če ne bi imeli dara komuniciranja z mrtvimi? Kaj vas še veseli, zanima?

Dar imaš ali ga nimaš. Nikoli nisem razmišljala kaj bi počela drugega, ker sem s telesom in dušo pri opravljanju medijstva. Dar komuniciranja z umrlimi ni tržna niša, ni nekaj kar delaš par let in se iz danes na jutri spomniš početi nekaj drugega. To je način življenja. Okrog tega se vse vrti. Sicer po profesiji sem univerzitetna diplomirana zgodovinarka.

Trenutno sem na porodniški. Sin bo kmalu dopolnil pol leta in uživam v vlogi mamice, se pa decembra polovično vračam na delovno mesto. Če nisem mama, žena, sem v pisarni ali na terenu kjer energetsko očiščujem domove. Dolgčas mi zagotovo ni. Druga polovica mene pa uživa v miru, tišini, samoti. Rada berem, ustvarjam, poslušam glasbo ali preprosto delam nič.