Jaz v medijih

KLICANJE DUHOV – INTERVJU ZA ŽURNAL OB DNEVU ČAROVNIC.

Čarovniško

Previdno pri klicanju duhov na noč čarovnic!

V Združenih državah Amerike in Kanadi noč čarovnic vsako leto praznujejo zadnjega oktobra, sam ritual pa naj bi bil sicer v popolnem nasprotju s prepričanji Biblije.

Urša Eva Pucelj / Ljubljana

Kar takoj pade v oči, je dejstvo, da je 31 pravzaprav obrnjena 13 in tu lahko iščemo izvor, ali pa inspiracijo za izbiro tega dneva. Ker število 10 numerološko simbolizira preboj, je to kombinacija datuma, v katerem se mešata preteklost in prihodnost. Ker se prične s številom 3, je naša domišljija bolj aktivna, zato lahko razumem, da si ga nekateri razlagajo kot portal v onostranstvo,“ nam glede datuma noči čarovnic pojasni numerologinja Lili Sorum in doda: “Vsekakor je to dan, ko na nas vpliva strah iz preteklosti, pogum, ki nas kliče v prihodnost ter obilo energij in misli iz našega nezavednega. Čarovnice? Mogoče. Čarobno? Vsekakor.“

Medtem pa je po mnenju numerologinje dan mrtvih povsem drugačnega pomena.“1.11. je izjemno močen zapis, saj tri enice, ki si sledijo, nosijo močne vibracije. Omenili bomo, da je ta dan nežnejši sedaj, kot je bil v drugem stoletju prejšnjega tisočletja, saj je bil zapis kar petkratna vrednost števila 1, primer: 1.11.1165. Žal mi je, da ne moremo pokukati v 1.11.1111. Torej, danes za nas to pomeni dan močnih premikov naprej, v letu 2015 na področju komunikacije in odnosov. Prisluhnimo, a odločimo se s svojo glavo in srcem. Pomembno je uravnovešanje razuma in čustev, intuicije in občutka,“ še pojasnjuje Sorumova.

Ali duše umrlih na noč čarovnic z nami komunicirajo na kakšen specifičen način?

  • Intervju z Urško Puš o njenem delu ter o tem, kaj se zgodi, ko umremo, si lahko preberete jutri

Zanimalo nas je, ali po mnenju medija, Urške Puš, duše umrlih na noč čarovnic komunicirajo na kakšen specifičen način? “Na splošno duše komunicirajo z nami na dnevni bazi. Lahko pa človek, ki si nadene masko, prikliče kakšno staro karmo. Če bi se recimo za noč čarovnic določeni dogodki odvijali na kakšnem starem gradu ali pa pokopališču, se da na tovrstnih krajih veliko bolj občutiti prisotnost duš. Noč čarovnic ima še vedno en tak humoren pridih,“ pojasnjuje Urška Puš, ki je zavedanje, da se bo začela ukvarjati s tovrstno sfero, začutila v svojih poznih 20-ih letih.V dnevih pred bližajočo se nočjo čarovnic ima še več dela kot ponavadi: “Veliko dela v teh dneh imam predvsem z mediji. V tem času bi bilo dobro, če bi se lahko kar klonirala, ampak se žal ne morem. Mediji v času noči čarovnic bolj poglobljeno govorijo o mrtvih, poveča se gostovanje po televizijskih kanalih, tisku in radijskih postajah.V obdobju pred nočjo čarovnic in prvim novembrom pa je na splošno v redu, če se ljudje pogovarjajo o smrti in umrlih, saj čez leto to kar nekako ponikne.“

Medij v dneh pred bližajočo se nočjo čarovnic opozarja pred uporabo t.i. table duhov!

Pušova pred nočjo čarovnic opozarja na izvedbo določenih razširjenih ritualov: “Za klicanje duhov se največkrat uporablja t.i. ‘tabla duhov’, sama pa je ne uporabljam, saj je klicanje duhov nekaj zelo invazivnega. Zame osebno je to prepovedano. Mediji nikoli ne kličemo duš, smo samo oddajnik in tisti, ki želijo, se prijavijo na pogovor k nam,“ nam razloži medij in pri tem jasno obrazloži, zakaj je tovrstno početje lahko zelo nevarno: “Ljudje si z uporabo table duhov ne predstavljajo, v kaj vse lahko z njo dregnejo. Večinoma s tem začnejo že otroci, ki želijo ali priklicati kakšno zgodovinsko osebnost ali pa na primer pokojnega dedka. Lahko se zgodi, da se bo neka negativna entiteta predstavila kot dedek Lojze, dejansko pa bo šlo za entiteto, ki bo po priklicu ostala v tem prostoru in času. Začnejo se dogajati psihične in fizične težave.“ 

Duše se po njenem pripovedovanju namreč lahko predstavijo kot nekdo drug: “Če pokličete dušo ali kličete duhove, ni nujno, da pokličete dušo, ki jo želite slišati. Problem ritualov, kot je klicanje duhov je v tem, da jih je potrebno speljati prav. Ljudje se ponavadi ustrašijo in spustijo roke ter s tem prekinejo krog, ker se med tem ritualom začnejo dogajati paranormalne stvari. Veliko je lahko negativnih posledic. Ker ljudje ne spoštujejo energije in to delajo iz gole radovednosti.”

Ko se začne dogajati paranormalno …

“Sama velikokrat rešujem otroke. Primer so bili otroci, ki so na Hrvaškem preteklo leto klicali ‘Bloody Mary’ in so se jim začele dogajati res čudne stvari. Od težav do navodil, kaj je potrebno komu grdega narediti. Dogajajo se torej tako paranormalne aktivnosti kot tudi to, da lahko entiteta vpliva na življenje otroka ali odraslega človeka. Sama tovrstne stvari torej rešujem pri t.i. čiščenju hiše,“ svoje izkušnje še pove za naš medij in v smehu še doda: “Ni pa nam potrebno skrbeti, da bi v primeru, ko se bomo na noč čarovnic oblekli v Drakulo, domov lahko odnesli njegovo dušo.“  

ČLANEK ZA PRILOGO NIKA

Smrt

Komuniciranje z umrlimi: iz onostranstva prihajajo zdravilna sporočila

Ali je smrt res konec vsega? Je naš materialni svet vse, kar obstaja? Ali obstaja svet duhov, s katerimi lahko komuniciramo? Znanstveniki odkrivajo vedno nove dimenzije življenja in ugotavljajo, da materija ni tako trdna, kot se zdi, snovni in duhovni svet pa sta povezana mnogo bolj, kot smo si predstavljali.

 

Smrt sprejemamo kot del življenja, ampak v negativnem smislu, pravi medij Urška Puš, ki ji je bila sposobnost komuniciranja z mrtvimi položena že v zibelko. »Smrt je rojstvo, je samo prehod v drugo dimenzijo, energijo. Ljudje bi veliko lažje živeli, če bi razumeli, da obstaja nekaj več, da torej izgubimo samo telo in da ostanemo kot duša.«Za pokojniki lahko žalujemo vse življenje. Fizično jih seveda ne moremo nadomestiti, pogovori z njimi pa nam pomagajo na poti zdravljenja bolečine ob izgubi. Osnovni namen »branja«, kot mediji imenujejo srečanja s predajo sporočil umrlih oseb, je, da dobimo odgovore, sporočila in potrditve, ki nam pomagajo naprej v življenju, bodisi da ponovno najdemo srečo bodisi začutimo, da nekaj obstaja še po smrti, kar koli to že je, ali da drugače začnemo dojemati življenje. »To so zdravilna sporočila,« pravi Urška Puš, »saj duše vedno povedo tisto, kar potrebujemo.« »Negativnih sporočil ni, tudi za prihodnost ne, če pa že, so to dobronamerna opozorila ali predlogi, potem pa je seveda na nas, ali jih bomo upoštevali ali ne.«

Pokojniki pridejo, ko sami želijo

Kakšna so sporočila, je zelo odvisno od smrti pokojnega in od tega, kakšna je bila energijska povezava med osebama – ali so bili partner, starši, otrok. Večina ljudi hoče slišati, da so pokojniki dobro, da jih nič več ne boli. »Po prehodu na drugo stran umrli nimajo več fizičnih bolečin, ne poznajo več negativnih zemeljskih občutij, ki jih imamo živi,« nadaljuje sogovornica. »Tisti, ki naredijo samomor, velikokrat povejo, da prevzemajo odgovornost za svoje dejanje. Ljudje, ki so bili bolni, povejo zadnje stvari, ki so se jim dogajale, in tako potrdijo svojcem, da so jih slišali, kaj so govorili ali naredili. Tako vedno dobimo, kar potrebujemo. Če gre za dogovorjeno ‘branje’, se pokojni vedno najprej predstavijo – kakšni so bili, kaj so počeli, zaradi česa so umrli, kakšni so bili karakterno, povedo posamezne spomine. Potem so tu aktivne potrditve, ko pokojni povejo, kaj se svojcem dogaja po njihovi smrti, na primer o čem razmišljajo, kaj se pogovarjajo, kaj se jim dogaja v življenju.«

Umrli pridejo takrat, ko želijo; tega daru ni mogoče kontrolirati, pove Urška Puš. Nadzoruje lahko pretok energije, ne pa tega, kdaj koga vidi ali ji preda sporočilo. To se ji lahko zgodi načrtovano, pri stranki, ki pride v pisarno, ali nenačrtovano, ko gre na kavo, koncert, v trgovino ali pa je doma. Če pokojni nameravajo nekomu predati sporočilo, bodo to tudi storili. Naloga medija pa je, da sporočilo preda. To je lahko kmalu po smrti, ko je bolečina veliko bolj sveža, ali šele po nekaj desetletjih, če ljudje utrpijo zelo hudo izgubo, ki je ne zmorejo »predelati«. »Branje« je najbolj priporočljivo v treh mesecih do pol leta po smrti. Pred vsakim pogovorom pa se medij prizemlji in se zaščiti s čisto energijo.

Večna potreba po pogovoru z mrtvimi

»V človeku od vekomaj obstaja nujna potreba po pogovoru z mrtvimi, in to nenehno počnemo. Nekateri za to potrebujejo šamana, ciganko, spiritualno mizico in medija, nekateri to počno v glavi, v srcu …« razloži Sabina Šilc, univ. dipl. psihologinja in družinska terapevtka. »Veliko poročanj je o tem, da so se nedavno umrli prišli poslovit od svojih bližnjih. Kar nekajkrat se mi je v psihoterapevtski praksi zgodilo, da so me ljudje prišli vprašat, če se jim meša, ker so nekaj takega doživeli. Tudi sama sem doživela nekaj podobnega, ko sva s sodelavko komaj začeli delati z mladim fantom, ki se je odločil vzeti si življenje zaradi hudih občutkov krivde. To je bil krasen človek. V času njegove smrti, o kateri sva sporočilo dobili pol ure kasneje, ga je sodelavka videla v svoji sobi. Rekel ji je: ‘Oprosti.’ V istem času je meni s sicer praznega stropa padla lepo obdelana matica, ki ni ustrezala nobenemu predmetu, ki sem ga imela. S sodelavko nama je bilo brez kančka dvoma jasno, da se je ta fant prišel od naju poslovit in je na neki način prevzel odgovornost za svojo smrt, saj sva ga srečali samo enkrat.«

Od daljnih prednikov smo podedovali genski material, ki nas kar močno določa, nadaljuje sogovornica. Od bližnjih prednikov smo dobili celični spomin, to je dogajanje na celični membrani, ki določa naše genetske reakcije, ki vplivajo na delovanje naših možganov. Genetske reakcije so odgovorne za to, kako mislimo, čutimo in se vedemo, kako živimo. Torej so naši sorodniki vedno z nami in v nas, pa če nam je to všeč ali ne. »Res je, da se vedno bolj učimo upravljati z možgani in celo spreminjati dogajanje na celični membrani. Od bližnjih sorodnikov pa smo se poleg tega naučili tudi vzorcev vedenja, reakcij na življenje. Torej so ves čas del nas. Pravzaprav je v nas več njih kot nas samih. S prijatelji rastemo in se osebnostno ter duhovno razvijamo. Tudi oni imajo vpliv na naše telesno delovanje, vendar tu poudarjam predvsem čustveni, miselni element. Njih si vpišemo v dušo in so nam pogosto bližji kot sorodniki. Tudi ko so še živi in jih ni ob nas, se z njimi mentalno pogovarjamo. In ta odnos se nadaljuje tudi po smrti.«

Več nivojev našega bivanja

»Naši ljubljeni ostanejo del nas in našega življenja v različnih oblikah, dokler smo živi,« nadaljuje Sabina Šilc. »Tu nekje je tudi vprašanje, ali res večkrat živimo. Kar nekaj ljudi poznam, ki so se brez regresije ob določenem kraju spomnili, da so tam že bili v preteklih življenjih. Psihologija in medicina še nimata odgovorov glede teh tem. Kaj pa pravijo ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo? Pri tem seveda ne mislim onih, ki služijo na človeški stiski in lahkovernosti. Zdaj je menda že vsem jasno, da nismo samo snovna, ampak tudi energetska bitja. Obstaja razlaga, ki pojasnjuje več nivojev našega bivanja. Med sabo se razlikujejo glede na gostoto materije telesnega in višino vibracije energetskega telesa. Po smrti naj bi šli na snovno manj gost in energijsko nižji nivo, dokler ne napredujemo višje.«

»Čas ima tam drugačne ‘dimenzije’, pa tudi razumevanje življenja in učenja, ki nam ga ta prinaša. Dokler so naši umrli na tem nivoju, menijo tisti, ki o tem pišejo in govorijo, lahko z njimi komuniciramo tako, da spremenimo svojo vibracijo z meditacijo (teta možgansko delovanje). Kadar se z umrlimi pogovarjamo sproti v vsakodnevnem življenju (beta valovanje), se pravzaprav pogovarjamo s ponotranjenimi deli naše osebnosti. V nezavednem so nakopičeni naši spomini, skupne ugotovitve in razmišljanja ter čustveni elementi. In ni močnejšega čustva, kot je ljubezen. Zaljubljeni se pogovarjajo brez besed in na daljavo. To znanstveniki imenujejo nevronsko zrcaljenje, kjer so dokazali identično možgansko sliko. Zanimivo pa je, da so ta pojav opazili najprej pri zrcaljenju premotornih nevronov med človekom in opico, kar je še en znak, da živali niso tako drugačne od nas. Vsak lastnik kužka iz lastnih izkušenj pozna ta pojav.«

Hermetično omejena znanost

Fizika je ogromno stvari že dokazala, na primer deja vu, črvine, preskoke, različne dimenzije, do potrditve življenja po življenju pa je še daleč. Znanstvena stroka je tem spoznanjem zasebno naklonjena, uradno pa ne. »Osebno delam na kolektivni zavesti, da bi se o tem več pogovarjali,« pravi Urška Puš. »V tujini so malo bolj naklonjeni tem stvarem kot pri nas, kjer zdravniki še alternative ne sprejemajo. Počasi se bo tudi to spremenilo, saj je stroka potrdila raziskave znanstvenikov, ki so preučevali zunajtelesne in obsmrtne izkušnje pacientov, in se trudijo dokazati, da nekaj obstaja tudi po smrti.« Sabina Šilc pa pravi: »Za zdaj imamo s področja komuniciranja z mrtvimi le izkustvena poročanja popolnoma normalnih, verodostojnih ljudi. Kot še marsikaj drugega, znanost v svoji hermetični omejenosti lahko preučuje pojave le znotraj svojih meja, kvantna fizika pa se bliža razumevanju pojavov izven teh omejitev. Če torej potrebujete dokaze, boste še malo počakali. Drugim pa priporočam pogovore s svojim višjim jazom. Presenetljivo je, da se precej odgovorov glede teh tem nahaja že v nas samih.«

“Ženska, ki se pogovarja z mrtvimi!”

Ženska, ki se pogovarja z mrtvimi

Urška je ženska s posebnim darom…

Urška Puš je posebna ženska, s posebnim darom. Ukvarja se z dušami, energijo, entitetami oziroma povedano drugače, dela kot medij. Medij je oseba, ki lahko komunicira z onostranstvom, poveže se lahko z duhovnim svetom in žalujočim svojcem ter prijateljem preda sporočila umrlih.

Kako je Urška ugotovila, da ima ta poseben dar? “Darove prinesemo s seboj v to življenje oziroma so nam položeni v zibelko. Tudi sama sem imela prve izkušnje s paranormalnim v zgodnjem otroštvu. Kot otrok, ki je zaradi izrečenega, stigmatiziran kot čuden in nor, vse zaznave in čutenja zatre in zaklene. Kar sem čutila, videla v otroštvu sem zaklenila v svojo podzavest do srede 20ih let, ko so se stvari ponovno začele intenzivneje odvijati. Nisem več mogla zanikati, da jih vidim, slišim, vonjam, čutim in z njimi komuniciram. Mrtvi so postali del mojega življenja.

Medij je oseba, ki umrle vidi, sliši, čuti, vonja in z njimi komunicira. Vsak medij ima svoj način povezovanja z duhovnim svetom in prejemanja sporočil ter tekom izkušenj izoblikuje njemu ali njej lastne simbole za interpretacijo posredovanih sporočil s strani umrlih. Mene osebno ne moti, če jih vidim, seveda vsi prizori niso lepi, sploh, če je oseba tragično umrla. Mrtve lahko vidim kot nas še žive, le da je gostota teles umrlih drugačna od naše. Pogovor z mrtvimi poteka vzporedno z mojimi mislimi v obliki dialoga, kratkih filmov, številk, imen, krajev,…” Urška pravi, da duš ne išče, saj one najdejo njo. Mediji ne kličemo pokojnikov. Ko se povežemo z duhovnim svetom, beremo oziroma kanaliziramo tiste duše, ki to želijo, torej imajo sporočila za žalujoče.

Zanimalo me je, kako izgleda, ko na posvetovanje pride stranka. Ali Urški vedno uspe priti v stik z dušo, zaradi katere stranka pride na posvetovanje? Na reading vedno pridejo duše, ki želijo navezati kontakt s stranko in ki imajo zdravilna sporočila za žalujoče. Torej se mrtvi ne oglašajo na naša pričakovanja in zahteve. Oglasijo se duše za katerimi še vedno žalujemo, jih ne moremo izpustiti, premlevamo kaj bi bilo, če bi bilo, … Lahko pa na pogovor pride več duš. Včasih pridejo tudi duše, na katere smo že pozabili ali jih morda niti nismo želeli slišati. Duša vedno preda sporočilo, če ga hočemo ali nočemo.

Vsak reading je unikaten. Urška dnevno slišim kup žalostnih, srce parajočih zgodb, tako da zelo težko izpostavi zgodbo, ki se ji je v njeni karieri najbolj vtisnila v spomin. Morda najbolj izstopajoče izkušnje z dušami so med energetskim očiščevanjem domov. V teh primerih pa nikoli ne veš na kaj boš naletel ali bodo to zgolj duše umrlih ali druge entitete, ki so okoli nas. Najbolj mi v spominu ostanejo čiščenja, kjer so vpleteni otroci in klicanje duhov. To so najbolj intenzivne izkušnje. Urgentni primeri.”

Smrt bližnje osebe je zelo težko preboleti. Kako omiliti to bolečino oziroma kako si v tem primeru pomagati? Kot medij svetujem, da si dovolite žalovati. Ni namreč recepta kako bi predelal smrt bližnjega. Izgube so zelo različne. Niti dva človeka ne bosta žalovala enako. Ne moremo primerjati dveh oseb, kateri sta izgubili mamo, da ju bo izguba enako globoko pretresla. Ni pomembno kako žalujete, pomembno je, da greste skozi vse faze žalovanja, od šoka, do zanikanja, do jeze, žalosti. Ni pravilnega in napačnega žalovanja.” 

Glede na to, da Slovenci še vedno veljamo za dokaj konzervativni narod me je zanimalo, kako je njena dejavnost sprejeta pri nas. “Da smo zadrgnjeni in konzervativni sem mislila tudi sama, pa vendar temu ni tako. Slovenci nismo tako zaprt narod, kar se tiče paranormalnih aktivnosti, duš, energij, onostranstva. Samo pogovarjamo se ne o tem. Še vedno dovolimo, da nam predsodki in stereotipi krojijo življenje. Vsak, ki se poda na pot poslanstva se sreča z mavrico odzivov. Pri nekom, ki se javno izpostavi kot medij, pa še toliko bolj. Na svoji poti se srečujem s pozitivnimi komentarji, številčno podporo, prestrašenimi ljudmi, s skeptiki, ljudmi, ki se norčujejo in nenazadnje ljudmi, ki se vzdržijo vsakršnih komentarjev. Ne opravljam tega dela, da bi koga prepričevala ali silila v razumevanje onostranstva. Tu se ne gre za to, da človek mora verjeti. Če želite verjeti v redu, če ne, tudi v redu. Moja naloga je, da ljudem predam sporočila in potrditve umrlih, kaj pa ljudje naredijo s temi informacijami, je pa njihova stvar.”

Urška se bo še naprej posvečala medjstvu in energetskemu očiščevanju domov, kaj vse bo prinesla prihodnost, pa se bo pustila presenetiti: Jaz že nestrpno čakam.

Intervju je objavljen dne 15.08.2015 na Oopsi. Intervjuvala me  je Urška Pavčnik.