Jaz v medijih

O VSEM KAR SMRT PRINESE S SEBOJ – INTERVJU ZA ŽURNAL

Mrtvi

O posmrtnem življenju, sorodnih dušah, svečkah in grobovih

O tem, kaj se zgodi po smrti, kaj počnejo duše umrlih, kako se nam prikazujejo in kako jih čutimo, smo govorili z medijem Urško Puš. Zanimalo nas je tudi, kakšne grobove si želijo in ali jim je prižig sveče zelo pomemben. Nekateri pridejo z nami lažje v stik prav za prvi november.

Anja Ščuka / Ljubljana

(Foto: Žurnal24) 

 

S čim se ukvarjate?
Kot medij lahko komuniciram s pokojnimi ljudmi, se pravi z dušami umrlih. Na tak način lahko predam sporočilo svojcem. Medij komunicira tudi z ljudmi, s katerimi ni v sorodstveni povezavi, kar pomeni, da so povsod, jih vidim povsod, kadarkoli si tega želijo. Večinoma delam v pisarni, pride pa, da moram predati sporočilo tudi ko sem kje na pijači, ko grem na koncert …

Za zemeljske duše je značilno, da se kažejo kot temne. Tudi če jih vidimo, so kot temne sence, črne silhuete.”

Medij Urška Puš

Se vam to velikokrat zgodi?
Kar pogosto. Čeprav se velikokrat naredim malo neumno, ker Slovenci še vedno nismo zelo dojemljivi za te stvari. Včasih je tako, da kar pristopim do tujcev in jim povem, tako kot je. Tako kot vidiš po televiziji (smeh) … Včasih je malo čudno. Ampak je to takšno delo. Kamorkoli greš, jih vidiš. Zato je tako naporno hoditi ven med ljudi. Več ljudi kot je, več je umrlih.Vi jim rečete duše umrlih?
Pokojni, duše umrlih …

Jim ne rečete duhovi?
Mi Slovenci nimamo pravega poimenovanja, v Angleščini jim rečemo ghost in spirit. Ghost so pokojni, ki so ostali ujeti med dvema svetovoma. Jaz jim rečem zemeljske duše. Ti poznajo še vedno tudi negativna čustva, kot sta denimo žalost ali agresija. Potem je tu spirit, po naše duša, ki se izgubi s prevodom. To so tiste duše, ki so uspele poiskati portal na drugo stran. Vsi skupaj gredo v onosranstvo, ampak razlika je, ali so v luči ali ne. Za zemeljske duše je značilno, da se kažejo kot temne, tudi če jih vidimo, so kot temne sence, črne silhuete. So kot mi živi. Tiste duše, ki so prečkale, zaznavamo drugače. So lahkotnejše, svetlejših barv, nimajo potrebe po lastnini, ne strašijo ljudi in jih ne preganjajo iz hiše … Te duše nas varujejo, usmerjajo in vodijo. Oboji so v miru, so pa te duše na višji vibraciji. Zato je treba zemeljskim dušam pomagati na drugo stran. Po mojih izkušnjah jih ostane vmes zelo veliko, okoli 90 odstotkov.

Zakaj pa ostanejo?
Ponavadi ostanejo samomorilci, ljudje, ki želijo ostati in jih skrbi za njihovo družino, ljudje, ki so umrli v tragedijah, ali so bili umorjeni in iščejo krivca. Določeni svojci ne morejo preboleti izgube in držijo duše ob sebi, jih ne spustijo. Ponavadi držjo duše na tej strani tudi pogrebi in sedmine, zato so najpogosteje do pogreba tu in obiščejo svoj pogreb. Po nekaterih teorijah imajo do dvanajst dni časa, da prečkajo. Nekateri teh vrat ne najdejo ali nočejo prestopiti. Potem se izgubijo, zamudijo, ne najdejo več vrat.

V času življenja sta povezana z zlato nitko, ki se ob smrti pretrže in tedaj se duša in telo fizično ločita. V osnovi se spremenimo v neko energijo. Kot duša ostanemo živi, telo pa nam razpade.

Medij Urška Puš

In potem nimajo več možnosti za odhod?
Ne. Zato eni ostanejo in denimo strašijo v hišah. Zato svetujem, da se jim včasih prižge svečko in se jim reče, naj gredo v miru, naj najdejo luč na dugo stran. S tistimi, s katerimi sem v stiku, vse peljem na drugo stran. Tudi za svojce je lažje. Če imajo svojci ob sebi zemeljsko dušo, ta lahko nanje vopliva tako, da čutijo njena čustva in bolečino. Če je nekdo na primer umrl iz glave in je imel možgansko anevrizmo, se lahko zgodi, da imajo svojci bolečine v glavi.Kako vidite duše umrlih?
Vidim jih fizično kot ljudi, le da so transparentni. Zemeljske duše vidim temnejše in bližje tlom. Tiste, ki so prečkali, vidim svetlejše – belo, rumene, zlate barve. So pa ponavadi vsi višje. Je pa odvisno od njih, kako hočejo, da jih vidim. Pogosto se pokažejo kot silhuete, otroci se pa kažejo kot energijske kroglice.

Vi jih torej vidite, kot oni hočejo. Če je nekdo umrl star sto let, se vam lahko prikaže kot 50-letnik, 20-letnik?
Lahko se pokaže na vrhuncu svoje moči, če ga bo stranka tako lažje identificirala.

Ka se zgodi z nami po smrti?
Duša in telo se ločita. V času življenja sta povezana z zlato nitko, ki se ob smrti pretrže in tedaj se duša in telo fizično ločita. V osnovi se spremenimo v neko energijo. Kot duša ostanemo živi, telo pa nam razpade. Telo je tisto, ki ga čez življenja menjavamo, včasih smo moški, včasih ženske … V osnovi se spreminjamo v energijo.

(Foto: Žurnal24)

Kaj pa te duše, kam gredo?
Po mojih izkušnjah je tako, da se duše gor sortirajo po učilnicah, kjer se pripravijo, da še enkrat pogledajo življenje, kaj so počeli, ali so uspeli doživeti vse izkušnje, po katere so prišli. Ko pridejo do zaključka ugotavljajo, ali potrebujejo še kakšno reinkarnacijo … Ali je duša dosegla njihov namen ali še kaj manjka. Po drugih teorijah, ki so jih znanstveniki naredili ob raziskavah pri obsmrtnih izkušnjah ljudi, naj bi ob smrti še enkrat občutili vsa čustva, ki smo jih dali čez in tudi kaj so drugi čutili ob nas … Če smo bili denimo do koga nesramni, bomo občutili, kako se je zaradi nas počutila tista druga oseba. Kot bi še enkrat prelistali knjigo živlejnja. Potem je odvisno, ali pride do reinkarnacije ali ne. Eni se zelo hitro reinkarnirajo, eni pa rabijo 70, 80 let.Kako vpliva na dušo to, da smo bili v življenju hudobni?
Vsi mi smo že bili nekoč rablji in žrtve. Če duša želi doseči namen, mora poskusiti temo in svetlobo. Vsi imamo lažja in vsi imamo težja življenja. Če vzameva nekoga, ki je bil v tem življenju hudoben, ostane kot zemeljska duša. To so ti primeri, ko me pokličejo, da grem čistiti hiše. Nekdo, ki je bil posesiven, je imel denimo za saboj težko življenje in je imel pomanjkanje denarja in je sam zelo težko zgradil neko hišo. Ta je potem zelo posesiven in navezan na hišo in ko začnejo sorodniki denimo renovirati hišo, kaj podrejo ali jo oddajo, tedaj se lahko začnejo te paranormalne aktivnosti.  To je denimo tista hudobija, ki jo lahko tako opišemo. Oni imajo to hišo za svojo in najhuje je, če se spustimo z njimi v boj. Takrat zgubimo. Z njimi iti v boj ni nikoli dobro. Midve sicer zdaj govoriva o dušah, ampak gre tu tudi za druge entitete. In če se denimo spustimo v boj z drugimi entitetami …

Kaj pa so te entitete?
Vsak jih poimenuje drugače. Če gledamo iz krščanskega poimenovanja, bi jim lahko rekli hudiči, lahko demoni in tako naprej … So pač druge entitete … Če se pri tebi doma dogajajo paranormalne aktivnosti in če želiš to entiteto vreči ven iz hiše … Če gre za dušo, ki želi samo prikazati svojo prezenco, še ne bi bila taka težava. Če pa naletiš na eno entiteto, ki je močnejša in negativna, tam pa lahko pride do fizinih poškodb.

Eni mislijo, da bodo sorodne duše ostale za vedno skupaj, brez da bi karkoli naredili. Ni res, imam primere, ko so šle tudi sorodne duše narazen.”

Medij Urška Puš

Kaj pa živali, imajo dušo?
Rastline, živali in ljudje imamo dušo. Živali so malo bolj napredne kot smo mi ljudje, ker rabijo manj reinkarnacij in se hitreje učijo. Je pa ravno tako duša. Velikokrat se pridejo hišni ljubjenčki pokazati tudi pri branju (readingu). Pridejo povedati, da so v redu. Imela sem tudi reading izključno z živalmi, saj njihive duše komunicirajo na tak način kot mi. Njihove duše nas tudi počakajo na drugi strani, a gre za dve ločeni komuni. Ena je za ljudi, druga za živali. Tu okrog so seveda še druge debate … Tudi glede hrane in rejnih živali. Če govorimo o zdravi pameti, če se človek prehranjuje tudi z mesom, je ponavadi taka navada, da se tisto meso blagoslovi. Oziroma se živali, ki si je izbrala življenje kot rejna žival, na nek način zahvalimo za daritev telesa, da imamo nekaj za pojesti. Imaš medije, ki so vegetarijanci, ali pa jedo vse s tem spoštljivim odnosom.

Velikokrat slišimo govoriti o sorodnih dušah, tudi nekatere živali in ljudje so bolj povezani … ali dejansko obstajajo neke duše, ki so med sabo bolj povezane, obstajajo sorodne duše?
To je tako. Pravimo, da obstajajo sorodne duše, karmične duše in življenjski sopotniki. Dostikrat me vprašajo, ali se lahko reinkarniramo v denimo veverico. Po enih teorijah je odgovor ne, ker so po tej stopnji živali nižja stopnja. Po drugih teorijah pa naj bi se živali lahko reinkarnirale v človeka. Tudi mi ne vemo vsega, vemo le kakšne so naše izkušnje. Dokler nisi tam, je težko reči z gotovostjo, da je to to. Kar se pa tiče sorodnih duš … Eni mislijo, da bodo sorodne duše ostale za vedno skupaj, brez da bi karkoli naredili. Ni res, imam primere, ko so šle tudi sorodne duše narazen. Karmične duše so tiste, ki predelujejo določeno karmo, ljudje, ki pridejo v naše življenje od katere se nekaj naučimo. Ta oseba ponavadi potem izgine iz našega življenja. Življenjski partnerji so pa tisti, ki so namenjeni, ki so se odločili, da bodo skupaj hodili po tej poti.

Ni pa res, da so 24 ur na dan prisesani na nas, da bi bili z nami v kopalnici in to.

Medij Urška Puš

Imamo več sorodnih duš? So sorodne duše le partnerji ali tudi prijateljice, sorodniki?
Lahko, ker je odvisno tudi od prejšnjih življenj. Imaš lahko občutek, da se poznaš s prijateljico že tisoč let, in sta res kot sorodni duši, pa sta bila morda nekoč partnerja.Imamo res samo eno sorodno dušo?
Ne. Lahko jih imamo več. Vse duše nam pridejo na pot s pravim razlogom. V določenem trenutku ti je lahko določena oseba sorodna duša, ker si jo rabila. Ni pa nujno, da je to človek, ki bo ostal s tabo celo življenje. Jaz mislim, da jih je več. Eni sicer pravijo, da se zaljubiš le enkrat v življenju, a jaz mislim, da to ni res. Je pa res, da z enimi ljudmi bolj čutimo določeno povezavo, z enimi pa ne.

So duše umrlih ves čas okoli nas ali gredo in se potem vrnejo?
Njihova naloga je, da nas vodijo, spremljajo, varujejo. To pomeni, da so del naših življenj, čeprav jih fizično ni več. Niso ves čas 24 ur pri nas. Velikokart me vprašajo, ali so lahko na dveh mestih hkrati. Na drugi strani ni časa, oziroma je časovna tabela čisto drugačna. Potujejo telepatsko oziroma v tisti tisočinki sekunde, ko gre za neko misel. Tudi kar se tiče znakov ni nujno, da jih dobimo vsak dan. Lahko ga dobimo tudi enkrat na pol leta. Ponavadi so z nami pri vseh večjih mejnikih, na njihove praznike, na naši poroki, matura, ločitev, selitev in tako naprej.  Ni pa res, da so 24 ur na dan prisesani na nas, da bi bili z nami v kopalnici in to.

To velja tako za zemeljske duše kot tiste, ki so šle v luč?
Ja za vse. Tudi zemeljski duh zaščiti človeka. Človek bo vedel, da je občutil nekaj. Kot da ga je nekdo čuval, ampak ima še vedno nek neprijeten občutek, kot da ga nekdo gleda. Z njimi so povezani bolj nelagodni, neprijetni občutki.

So kraji, kjer je več duš?
Že pokopališča so razgibana. To ne pomeni, da so ves čas tam, ampak se da zaznati več energije. Več možnosti je, da naletimo nanje v starih hišah, porodnišnicah, mrtvašnicah, pokopališčih, bolnišnicah …

So prostori, kjer jih ni?
Ne. Tam, kjer so živi, so ponavadi tudi mrtvi. Moramo vedeti, da je bilo pri nas veliko vojn in je morda na nek košček zemlje vezana duša, ki je stara 50, 100, 150 let in so potem na tej zemlji naredili hišo …

Kako pogosto čistite hišo?
Samo enkrat, ker ljudi naučim, da jo potem čistijo sami naprej. In nimam povratnikov. Imam tak sistem. Imam znanje in ga rada dam naprej. Želim, da se o tem več pogovarjamo. Nimam nič od tega, da zadržim to zase, tudi meni so drugi pomagali. Je pa od samih strank odvisno, koliko bodo uspešne in pridne s čiščenjem.

Kakšne vpliv imajo lahko duše umrlih na nas? Nekatere ste že omenili …
Te, ki sem omenila, kot so glavoboli, so tipični znaki. Se pravi, da imamo podobne bolečine, kot so jih imeli oni pred smrtjo, v življenju. Eden od pogostih indikatorjev je tesnoba. V glavo pa lahko dobimo neke misli za katere vemo, da niso naše. Začnemo razmišljati o določenih stvareh … Prezenca se pokaže tudi pri kakih malih otročkih, ki začnejo hoditi kot mrtev pokojnik ali pa rečejo kakšno čudno besedno zvezo ali razlagajo o stvareh, za katere ni možno, da bi jih vedeli. Ali pa rečemo, naredimo stvar, ki je sicer ne bi naredili. Čutimo lahko mraz, toploto, mravljince, fizičen dotik, eni slišijo morda nekoga na hodniku … Kažejo se kot orbe, meglice, kot sence na videih, fotografijah …

Jih sami prikličemo z mislimi?
Ko pomisliš na nekoga od pokojnih, pomeni, da je v tistem trenutku s tabo. Prikličemo jih, ker se spomnimo na njih, to so vsi trenutku, ko so zraven. Včasih nas oni spodbudijo, da razmišljamo o njih. Prikličemo jih tudi, ko smo žalostni in jih prosimo za pomoč in se takrat odzivajo ali skozi sanje, skozi znake in tako naprej.

Vedo več stvari od nas?
Ko pride do tega pogovora, velikokrat delijo dobronamerne nasvete, opozorila. Kar pomeni, da so včasih ženitni posredniki, svetovalci, včasih opozorijo na kakšno zdravstveno stanje. Jaz imam sicer podpisano izjavo o odgovornosti, kar pomeni, da to ni zamenjava za zdravniško mnenje. Te stvari lahko povejo, tudi za nazaj, vejo kaj kdo razmišlja, o čem se kdo pogovarja … So na tekočem z vsem.

Je pa ponavadi tako, da omenijo, kaj se je dogajalo na pogrebu. Če je kakšen velik spomenik, se kakšni tudi pohvalijo. Imela pa sem par primerov, ko so bile želje, kako naj jih pokopljejo.

Medij Urška Puš

Kaj pa potem, ko se duša odloči in se reinkarnira. Se z njo ne moremo več pogovarjati?
To težko odgovorim, ker ponavadi mine res ogromno časa, preden se kdo reinkarnira. Razen otročki se denimo zelo hitro naprej reinkarnirajo, ali pa mlade osebe. Otročki včasih povejo, da se bodo vrnili nazaj k družini in bodo imeli še enega otroka.Prvi november je dan spomina na mrtve. Je ta dan zanje kaj bolj drugačen?
Mogoče imajo lažjo nalogo oziroma lažje pristopijo do svojcev, ker smo mi ljudje bolj odprti, vsi o tem razmišljamo. Tedaj mislijo na svoje pokojnike tudi skeptiki. Takrat duše umrlih kar izkoristijo in je tedaj lažje podat živim znake, lažje prenašajo informacije, na nas pa je, ali te znake vidimo ali ne.

Je za umrle kakšna razlika, ali jih pokopljemo, jih damo v žaro, se telesa nikoli ne najde?
Do zdaj nisem imela še primera, da bi se kakšen pokojnik nad tem pritoževal. Je pa ponavadi tako, da omenijo, kaj se je dogajalo na pogrebu. Če je kakšen velik spomenik, se kakšni tudi pohvalijo. Imela pa sem par primerov, ko so bile želje, kako naj jih pokopljejo. Jaz delam ponavadi reading od treh mesecev do pol leta po smrti. To pa so bili readingi takoj po smrti, nenapovedani. Imeli so denimo željo po upepelitvi … To je odvisno tudi od tradicije. Zanje je bolj pomembno, da jih dušno izpustimo, ne toliko v kakšni obliki bodo pokopani. Se pa dogaja, da dajo eni ta pepel umrlih … Da nosijo ta pepel s sabo v zapestnicah, verižicah … To bi jaz odsvetovala. To pomeni, da dobesedno prilimajo to dušo nase in si ne dovolijo žalovati. Če že, imej to raje doma. Ne bi pa priporočala, da se nosi naokoli.

So svečke pomembne zanje?
Dostikrat povejo, da niso jezni, če kdo ne gre na grob, če kdo ne nese tja svečk. Njih se lahko spomnimo doma z mislijo, s svečko, že to je dovolj. Ni potrebe, da bi šli na prvi november na grob in bi mu prižgali vse svečke za nazaj in naprej. Bistvo je, da se jih spominjamo na tak način, ko so bili živi.

Jim je pa pomembno, da gremo na pokopolišče?
Poslušamo intuicijo. Nikoli ne bodo zahtevali, kolikokrat se gre na pokopališče, bodo pa zelo veseli, če bodo imeli urejene grobove. Če je bil nekdo minimalist, bo želel tak grob. Včasih so želje, da nimajo plastičnih rož … Eni imajo želje glede svečk … Sem pa imela tudi primere, ko so rekli, da so pokopani pod takim spomenikom, da ne vejo, kako bodo prišli ven. To so te galeje od spomenikov, kakšni so humoristi.

KLICANJE DUHOV – INTERVJU ZA ŽURNAL OB DNEVU ČAROVNIC.

Čarovniško

Previdno pri klicanju duhov na noč čarovnic!

V Združenih državah Amerike in Kanadi noč čarovnic vsako leto praznujejo zadnjega oktobra, sam ritual pa naj bi bil sicer v popolnem nasprotju s prepričanji Biblije.

Urša Eva Pucelj / Ljubljana

Kar takoj pade v oči, je dejstvo, da je 31 pravzaprav obrnjena 13 in tu lahko iščemo izvor, ali pa inspiracijo za izbiro tega dneva. Ker število 10 numerološko simbolizira preboj, je to kombinacija datuma, v katerem se mešata preteklost in prihodnost. Ker se prične s številom 3, je naša domišljija bolj aktivna, zato lahko razumem, da si ga nekateri razlagajo kot portal v onostranstvo,“ nam glede datuma noči čarovnic pojasni numerologinja Lili Sorum in doda: “Vsekakor je to dan, ko na nas vpliva strah iz preteklosti, pogum, ki nas kliče v prihodnost ter obilo energij in misli iz našega nezavednega. Čarovnice? Mogoče. Čarobno? Vsekakor.“

Medtem pa je po mnenju numerologinje dan mrtvih povsem drugačnega pomena.“1.11. je izjemno močen zapis, saj tri enice, ki si sledijo, nosijo močne vibracije. Omenili bomo, da je ta dan nežnejši sedaj, kot je bil v drugem stoletju prejšnjega tisočletja, saj je bil zapis kar petkratna vrednost števila 1, primer: 1.11.1165. Žal mi je, da ne moremo pokukati v 1.11.1111. Torej, danes za nas to pomeni dan močnih premikov naprej, v letu 2015 na področju komunikacije in odnosov. Prisluhnimo, a odločimo se s svojo glavo in srcem. Pomembno je uravnovešanje razuma in čustev, intuicije in občutka,“ še pojasnjuje Sorumova.

Ali duše umrlih na noč čarovnic z nami komunicirajo na kakšen specifičen način?

  • Intervju z Urško Puš o njenem delu ter o tem, kaj se zgodi, ko umremo, si lahko preberete jutri

Zanimalo nas je, ali po mnenju medija, Urške Puš, duše umrlih na noč čarovnic komunicirajo na kakšen specifičen način? “Na splošno duše komunicirajo z nami na dnevni bazi. Lahko pa človek, ki si nadene masko, prikliče kakšno staro karmo. Če bi se recimo za noč čarovnic določeni dogodki odvijali na kakšnem starem gradu ali pa pokopališču, se da na tovrstnih krajih veliko bolj občutiti prisotnost duš. Noč čarovnic ima še vedno en tak humoren pridih,“ pojasnjuje Urška Puš, ki je zavedanje, da se bo začela ukvarjati s tovrstno sfero, začutila v svojih poznih 20-ih letih.V dnevih pred bližajočo se nočjo čarovnic ima še več dela kot ponavadi: “Veliko dela v teh dneh imam predvsem z mediji. V tem času bi bilo dobro, če bi se lahko kar klonirala, ampak se žal ne morem. Mediji v času noči čarovnic bolj poglobljeno govorijo o mrtvih, poveča se gostovanje po televizijskih kanalih, tisku in radijskih postajah.V obdobju pred nočjo čarovnic in prvim novembrom pa je na splošno v redu, če se ljudje pogovarjajo o smrti in umrlih, saj čez leto to kar nekako ponikne.“

Medij v dneh pred bližajočo se nočjo čarovnic opozarja pred uporabo t.i. table duhov!

Pušova pred nočjo čarovnic opozarja na izvedbo določenih razširjenih ritualov: “Za klicanje duhov se največkrat uporablja t.i. ‘tabla duhov’, sama pa je ne uporabljam, saj je klicanje duhov nekaj zelo invazivnega. Zame osebno je to prepovedano. Mediji nikoli ne kličemo duš, smo samo oddajnik in tisti, ki želijo, se prijavijo na pogovor k nam,“ nam razloži medij in pri tem jasno obrazloži, zakaj je tovrstno početje lahko zelo nevarno: “Ljudje si z uporabo table duhov ne predstavljajo, v kaj vse lahko z njo dregnejo. Večinoma s tem začnejo že otroci, ki želijo ali priklicati kakšno zgodovinsko osebnost ali pa na primer pokojnega dedka. Lahko se zgodi, da se bo neka negativna entiteta predstavila kot dedek Lojze, dejansko pa bo šlo za entiteto, ki bo po priklicu ostala v tem prostoru in času. Začnejo se dogajati psihične in fizične težave.“ 

Duše se po njenem pripovedovanju namreč lahko predstavijo kot nekdo drug: “Če pokličete dušo ali kličete duhove, ni nujno, da pokličete dušo, ki jo želite slišati. Problem ritualov, kot je klicanje duhov je v tem, da jih je potrebno speljati prav. Ljudje se ponavadi ustrašijo in spustijo roke ter s tem prekinejo krog, ker se med tem ritualom začnejo dogajati paranormalne stvari. Veliko je lahko negativnih posledic. Ker ljudje ne spoštujejo energije in to delajo iz gole radovednosti.”

Ko se začne dogajati paranormalno …

“Sama velikokrat rešujem otroke. Primer so bili otroci, ki so na Hrvaškem preteklo leto klicali ‘Bloody Mary’ in so se jim začele dogajati res čudne stvari. Od težav do navodil, kaj je potrebno komu grdega narediti. Dogajajo se torej tako paranormalne aktivnosti kot tudi to, da lahko entiteta vpliva na življenje otroka ali odraslega človeka. Sama tovrstne stvari torej rešujem pri t.i. čiščenju hiše,“ svoje izkušnje še pove za naš medij in v smehu še doda: “Ni pa nam potrebno skrbeti, da bi v primeru, ko se bomo na noč čarovnic oblekli v Drakulo, domov lahko odnesli njegovo dušo.“  

ČLANEK ZA PRILOGO NIKA

Smrt

Komuniciranje z umrlimi: iz onostranstva prihajajo zdravilna sporočila

Ali je smrt res konec vsega? Je naš materialni svet vse, kar obstaja? Ali obstaja svet duhov, s katerimi lahko komuniciramo? Znanstveniki odkrivajo vedno nove dimenzije življenja in ugotavljajo, da materija ni tako trdna, kot se zdi, snovni in duhovni svet pa sta povezana mnogo bolj, kot smo si predstavljali.

 

Smrt sprejemamo kot del življenja, ampak v negativnem smislu, pravi medij Urška Puš, ki ji je bila sposobnost komuniciranja z mrtvimi položena že v zibelko. »Smrt je rojstvo, je samo prehod v drugo dimenzijo, energijo. Ljudje bi veliko lažje živeli, če bi razumeli, da obstaja nekaj več, da torej izgubimo samo telo in da ostanemo kot duša.«Za pokojniki lahko žalujemo vse življenje. Fizično jih seveda ne moremo nadomestiti, pogovori z njimi pa nam pomagajo na poti zdravljenja bolečine ob izgubi. Osnovni namen »branja«, kot mediji imenujejo srečanja s predajo sporočil umrlih oseb, je, da dobimo odgovore, sporočila in potrditve, ki nam pomagajo naprej v življenju, bodisi da ponovno najdemo srečo bodisi začutimo, da nekaj obstaja še po smrti, kar koli to že je, ali da drugače začnemo dojemati življenje. »To so zdravilna sporočila,« pravi Urška Puš, »saj duše vedno povedo tisto, kar potrebujemo.« »Negativnih sporočil ni, tudi za prihodnost ne, če pa že, so to dobronamerna opozorila ali predlogi, potem pa je seveda na nas, ali jih bomo upoštevali ali ne.«

Pokojniki pridejo, ko sami želijo

Kakšna so sporočila, je zelo odvisno od smrti pokojnega in od tega, kakšna je bila energijska povezava med osebama – ali so bili partner, starši, otrok. Večina ljudi hoče slišati, da so pokojniki dobro, da jih nič več ne boli. »Po prehodu na drugo stran umrli nimajo več fizičnih bolečin, ne poznajo več negativnih zemeljskih občutij, ki jih imamo živi,« nadaljuje sogovornica. »Tisti, ki naredijo samomor, velikokrat povejo, da prevzemajo odgovornost za svoje dejanje. Ljudje, ki so bili bolni, povejo zadnje stvari, ki so se jim dogajale, in tako potrdijo svojcem, da so jih slišali, kaj so govorili ali naredili. Tako vedno dobimo, kar potrebujemo. Če gre za dogovorjeno ‘branje’, se pokojni vedno najprej predstavijo – kakšni so bili, kaj so počeli, zaradi česa so umrli, kakšni so bili karakterno, povedo posamezne spomine. Potem so tu aktivne potrditve, ko pokojni povejo, kaj se svojcem dogaja po njihovi smrti, na primer o čem razmišljajo, kaj se pogovarjajo, kaj se jim dogaja v življenju.«

Umrli pridejo takrat, ko želijo; tega daru ni mogoče kontrolirati, pove Urška Puš. Nadzoruje lahko pretok energije, ne pa tega, kdaj koga vidi ali ji preda sporočilo. To se ji lahko zgodi načrtovano, pri stranki, ki pride v pisarno, ali nenačrtovano, ko gre na kavo, koncert, v trgovino ali pa je doma. Če pokojni nameravajo nekomu predati sporočilo, bodo to tudi storili. Naloga medija pa je, da sporočilo preda. To je lahko kmalu po smrti, ko je bolečina veliko bolj sveža, ali šele po nekaj desetletjih, če ljudje utrpijo zelo hudo izgubo, ki je ne zmorejo »predelati«. »Branje« je najbolj priporočljivo v treh mesecih do pol leta po smrti. Pred vsakim pogovorom pa se medij prizemlji in se zaščiti s čisto energijo.

Večna potreba po pogovoru z mrtvimi

»V človeku od vekomaj obstaja nujna potreba po pogovoru z mrtvimi, in to nenehno počnemo. Nekateri za to potrebujejo šamana, ciganko, spiritualno mizico in medija, nekateri to počno v glavi, v srcu …« razloži Sabina Šilc, univ. dipl. psihologinja in družinska terapevtka. »Veliko poročanj je o tem, da so se nedavno umrli prišli poslovit od svojih bližnjih. Kar nekajkrat se mi je v psihoterapevtski praksi zgodilo, da so me ljudje prišli vprašat, če se jim meša, ker so nekaj takega doživeli. Tudi sama sem doživela nekaj podobnega, ko sva s sodelavko komaj začeli delati z mladim fantom, ki se je odločil vzeti si življenje zaradi hudih občutkov krivde. To je bil krasen človek. V času njegove smrti, o kateri sva sporočilo dobili pol ure kasneje, ga je sodelavka videla v svoji sobi. Rekel ji je: ‘Oprosti.’ V istem času je meni s sicer praznega stropa padla lepo obdelana matica, ki ni ustrezala nobenemu predmetu, ki sem ga imela. S sodelavko nama je bilo brez kančka dvoma jasno, da se je ta fant prišel od naju poslovit in je na neki način prevzel odgovornost za svojo smrt, saj sva ga srečali samo enkrat.«

Od daljnih prednikov smo podedovali genski material, ki nas kar močno določa, nadaljuje sogovornica. Od bližnjih prednikov smo dobili celični spomin, to je dogajanje na celični membrani, ki določa naše genetske reakcije, ki vplivajo na delovanje naših možganov. Genetske reakcije so odgovorne za to, kako mislimo, čutimo in se vedemo, kako živimo. Torej so naši sorodniki vedno z nami in v nas, pa če nam je to všeč ali ne. »Res je, da se vedno bolj učimo upravljati z možgani in celo spreminjati dogajanje na celični membrani. Od bližnjih sorodnikov pa smo se poleg tega naučili tudi vzorcev vedenja, reakcij na življenje. Torej so ves čas del nas. Pravzaprav je v nas več njih kot nas samih. S prijatelji rastemo in se osebnostno ter duhovno razvijamo. Tudi oni imajo vpliv na naše telesno delovanje, vendar tu poudarjam predvsem čustveni, miselni element. Njih si vpišemo v dušo in so nam pogosto bližji kot sorodniki. Tudi ko so še živi in jih ni ob nas, se z njimi mentalno pogovarjamo. In ta odnos se nadaljuje tudi po smrti.«

Več nivojev našega bivanja

»Naši ljubljeni ostanejo del nas in našega življenja v različnih oblikah, dokler smo živi,« nadaljuje Sabina Šilc. »Tu nekje je tudi vprašanje, ali res večkrat živimo. Kar nekaj ljudi poznam, ki so se brez regresije ob določenem kraju spomnili, da so tam že bili v preteklih življenjih. Psihologija in medicina še nimata odgovorov glede teh tem. Kaj pa pravijo ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo? Pri tem seveda ne mislim onih, ki služijo na človeški stiski in lahkovernosti. Zdaj je menda že vsem jasno, da nismo samo snovna, ampak tudi energetska bitja. Obstaja razlaga, ki pojasnjuje več nivojev našega bivanja. Med sabo se razlikujejo glede na gostoto materije telesnega in višino vibracije energetskega telesa. Po smrti naj bi šli na snovno manj gost in energijsko nižji nivo, dokler ne napredujemo višje.«

»Čas ima tam drugačne ‘dimenzije’, pa tudi razumevanje življenja in učenja, ki nam ga ta prinaša. Dokler so naši umrli na tem nivoju, menijo tisti, ki o tem pišejo in govorijo, lahko z njimi komuniciramo tako, da spremenimo svojo vibracijo z meditacijo (teta možgansko delovanje). Kadar se z umrlimi pogovarjamo sproti v vsakodnevnem življenju (beta valovanje), se pravzaprav pogovarjamo s ponotranjenimi deli naše osebnosti. V nezavednem so nakopičeni naši spomini, skupne ugotovitve in razmišljanja ter čustveni elementi. In ni močnejšega čustva, kot je ljubezen. Zaljubljeni se pogovarjajo brez besed in na daljavo. To znanstveniki imenujejo nevronsko zrcaljenje, kjer so dokazali identično možgansko sliko. Zanimivo pa je, da so ta pojav opazili najprej pri zrcaljenju premotornih nevronov med človekom in opico, kar je še en znak, da živali niso tako drugačne od nas. Vsak lastnik kužka iz lastnih izkušenj pozna ta pojav.«

Hermetično omejena znanost

Fizika je ogromno stvari že dokazala, na primer deja vu, črvine, preskoke, različne dimenzije, do potrditve življenja po življenju pa je še daleč. Znanstvena stroka je tem spoznanjem zasebno naklonjena, uradno pa ne. »Osebno delam na kolektivni zavesti, da bi se o tem več pogovarjali,« pravi Urška Puš. »V tujini so malo bolj naklonjeni tem stvarem kot pri nas, kjer zdravniki še alternative ne sprejemajo. Počasi se bo tudi to spremenilo, saj je stroka potrdila raziskave znanstvenikov, ki so preučevali zunajtelesne in obsmrtne izkušnje pacientov, in se trudijo dokazati, da nekaj obstaja tudi po smrti.« Sabina Šilc pa pravi: »Za zdaj imamo s področja komuniciranja z mrtvimi le izkustvena poročanja popolnoma normalnih, verodostojnih ljudi. Kot še marsikaj drugega, znanost v svoji hermetični omejenosti lahko preučuje pojave le znotraj svojih meja, kvantna fizika pa se bliža razumevanju pojavov izven teh omejitev. Če torej potrebujete dokaze, boste še malo počakali. Drugim pa priporočam pogovore s svojim višjim jazom. Presenetljivo je, da se precej odgovorov glede teh tem nahaja že v nas samih.«