Članki

Pogovori z umrlimi vedno znova dokazujejo, da ima duša, tudi po fizični smrti zavest. Kot medij sem spoznala svet duš preko pogovorov z njimi. Duhovni svet še zdaleč ni črno bel, ampak prečudovitih barv. Ljudi, ki komuniciramo z umrlimi je več vrst. Mediji smo si namreč različni tako po zaznavah, delu kot prejemaju informacij iz drugih sfer Univerzuma. Danes z vami delim moja spoznanja.

Veliko je polemik o tem, kam gremo po smrti, če sploh kam. Ali potujemo v nebesa ali v pekel ali morda samo tavamo nekje po vesolju? Tovrstnih vprašanj je ogromno. Po mojih večletnih izkušnjah druga stran zagotovo obstaja. Ko se nit med astralnim in fizičnim telesom pretrga nastopi smrt. Umremo fizično, a duša živi naprej. Duše delim na zemeljske in »nebesne«. Prve niso prečkale na onostran, medtem, ko so »nebesne« duše uspele iti v luč. Duše iz onostranstva vidim belo rumenih zlatih barv, v človeški, a prosojniobliki. Zemeljske duše se mi pravtako pokažejo v telesni obliki, a z drugačno gostoto telesa in temnejših barv. Obstajajo tudi pokojniki, ki so med enimi in drugimi,  tik pred prečkanjem na onostran in zavzamejo vmesne barve, niso tako temne kot zemeljske in ne tako svetle kot »nebesne«.

Foto: splet.

Duše, ki jih imenujem zemeljske, so »ujete« med svetovoma in zato še vedno »fizično« prisotne ob nas. Prav tako še vedno posedujejo številna zemeljska čustva, zato njihov energetski vpliv še živi ljudje čutimo kot projekcijo njihovih misli, čustev, razmišljanja in delovanja. Na trenutke lahko sami celo podoživimo pokojnikovo bolečino, ki jo je imel med fizičnim življenjem. Npr., nekoga, ki je umrl od srčne kapi, lahko svojci zaznavamo kot tesnobo na prsnem košu ali težave z dihanjem ali celo bolečine na področju srca. Mrtvi nam nikakor ne želijo škodovati, gre samo za način nakazovanja njihove prisotnosti. Zemeljskim dušamje zato potrebno pomagati najti lučv onostranstvo, saj se le tako lahko pripravijo na naslednjo reinkarnacijo. Z njihovim prečkanjem se poležejo energije in težja občutja izginejo. Če ste prej zaznavali tesnobo zaradi pokojnega dedka, ki je umrl od srčenega infarkta, zdaj tega ne boste več čutili, ampak boste dedkovo navzočnost občutili na lažjih energijah.

Pokojnike, ki še tavajo med svetovoma, je potrebno pospremiti do portala, saj se šele s prehodomzares znebijo vseh zemeljskih čustev. Nekateri umrli ne želijo prečkati v luč, drugi malce oklevajo, nekateri enostavno ne najdejo portala in so tudi taki, ki jih je strah prehoda. Sprašujejo se to, kar se sprašujemo živi. Me bo kdo počakal, ko bo moja duša zapustila fizično telo? Kakšna je druga stran? Ali sploh obstaja luč?

Brez strahu. Vaši dragi pokojniki vas bodo prišli počakati, ko bo napočil vaš čas za odhod. Do takrat pa le živite življenje in si dovolite biti srečni!

Članek si lahko preberete tudi na portalu Moia.in.